Ivano Balić
Jedan interesantan intervju sa ocem od Ivana Baliča u slovenskom Večeru (upam, da slovenščina nije prevelika prepreka):
"Sin Ivano Balić - ortodoksna vrsta ovna"
Kaj lahko pove Žarko Balić, oče enega najboljših rokometašev na svetu
"Super smo igrali. Dopolnjevali smo se, zadevali iz prodorov in z razdalje, bili dobri v obrambi. Jutri gremo po novo zmago," je bilo na evropskem prvenstvu na Norveškem najpogosteje mogoče slišati Hrvata Ivana Balića, enega najbolj vsestranskih in koristnih organizatorjev rokometne igre na svetu. Na Norveškem mu kljub temu, da so igrali v finalu, zmeraj ni šlo vse tako, kot si je zamislil. Že po prvi tekmi z Dansko je denimo tako govoril: "Vse je bil en sam obup. Igrali smo zelo slabo, nič nam ni šlo. Niti v obrambi niti v napadu. Nobenih možnosti nismo imeli. Razbili so nas." Po drugi tekmi teh izjav ni mogel bistveno spreminjati, Hrvaška pa je z naslovom evropskega podprvaka vsekakor lahko zadovoljna.
Takega Ivana Balića smo imeli novinarji možnost spoznati v minulih dneh, podobne izjave je dajal skozi vso kariero in tudi v Španiji, kjer je trenutno član Portland San Antonia. Analize tekem, forme, komentarji nasprotnikov - kaj takega je pri njem redkost. Mi smo se poskušali vsaj malo prebiti tudi v ozadje te zgodbe o uspešnem športniku in tudi o tem, kakšen je Ivano Balić zasebno. Na evropskem prvenstvu ga je spremljal njegov oče Žarko. Bil je Ivanov prvi trener, kot profesionalni rokometaš tudi njegov prvi športni idol. Kaj Žarko Balić, oče najboljšega rokometaša na svetu, pravi o svojem sinu?
"Vselej, ko rezultat hrvaške ekipe, v kateri ima Ivano veliko vlogo, ni pravi, sem razočaran. Tako je bilo denimo po tekmi z Dansko. Treba pa je priznati, da so bili Danci kvalitetnejša ekipa, bolj so si želeli zmage. Kot oče pa menim, da bi moral moj sin bolj pogosto uporabljati svojo glavo. Več bi moral sedeti na klopi in hraniti moči za naslednje odločilne tekme. Poškodovan je in zato nima dovolj moči. Sebe bi moral bolj čuvati."
Pred evropskim prvenstvom so bila številna ugibanja o tem, ali je Ivano resnično poškodovan.
"Njegova poškodba je resna. Globoko v trebuhu ima natrgano mišico. Sam sem bil profesionalni rokometaš in imel sem podobno poškodbo, le da sem si natrgal mišico v dimljah. Dobra igra in nova zmaga seveda vse skupaj potisneta pod preprogo. Zopet je vse v redu vsaj do takrat, ko se bo tako hudo poškodoval, da ne bo več mogel stati na igrišču. Takrat pa ga bodo tako kmalu vsi pozabili."
Dobiva Ivano pred tekmami blokade, protibolečinske injekcije?
"Tega ne verjamem. Vedno sem mu govoril: "Če se lahko takim rečem izogneš, se jim izogni." Kasneje je zmeraj huje, saj je blokada rešitev le za eno tekmo. Igralci so kot zavore na avtomobilu: dokler zavirajo, so dobre, potem jih zamenjajte! Če Ivano ne bo imel sebe bolj rad, bodo nekoč tako zamenjali tudi njega."
Koga ima raje: reprezentanco, sebe ali svoj klub?
"Večkrat je že dokazal, da mu je reprezentanca na prvem mestu. Že pred tem je bil poškodovan. Tudi zdaj mi je njegov sin govoril: "Deda, ati bo ostal z menoj v Zagrebu, ne bo šel na Norveško." Odločitev o tem, da odpotuje, je sprejel v zadnjem trenutku. Doma so torej že bili prepričani, da bo ostal v Zagrebu. On je velik del sedanje hrvaške reprezentance. Ne bi mogel trditi, da je vse. A se v naši igri zelo pozna, da sta tako on kot Petar Metličić poškodovana. Ivano tudi v Portland San Antoniu nima zamenjave in mora cele tekme igrati."
Kdo odloča o tem, ali bo Ivano v ekipi ali na klopi?
"Tega ne bi želel komentirati. Zagotovo pa Ivano ne odloča o vsem. Lahko bi bil tudi bog, a nihče v rokometu ne more vsega narediti sam. Vidi se, da se med tekmo pogovarja s trenerjem Linom Červarjem, da ima svoje želje in sugestije, kaj bi bilo treba spremeniti, narediti drugače."
Lino Červar naj bi mu bil drugi oče. Drži?
"Vsekakor tesno sodelujeta. Ivanu je take vrste trener pisan na kožo. Z njim se dopolnjuje, z njim lahko komunicira. Ivano ima svojo voljo, a hkrati sprejema trenerjeve predloge. Fraza, da mu je drugi oče, je verjetno točna. Sam sem dolgoletni trener, Ivana sem treniral v začetku kariere, in veliko tega, kar vidim na igrišču, mu sam ne bi dovolil. Vsekakor bi bil bolj strog. Dopolnjujeta se, o tem ni dvoma. Tisto, kar Lino ne more narediti s klopi, naredi zanj Ivano na igrišču."
Kje je tista bariera, ki jo je treba med igralcem in trenerjem postaviti za to, da bi bil rezultat vselej pravi?
"Lino je po mojem mnenju dovolj inteligenten, da je Ivana spregledal. V določenih trenutkih mu ni mogoče vsiliti prav ničesar. Rojen je prvega aprila, po horoskopu je oven. In to tista ortodoksna vrsta ovna, ki gre dobesedno z glavo skozi zid. Ko si začrta pot, ga od tega ne odvrne prav nič. Tako bo in pika. Kot oče tega seveda ne odobravam, a tudi sam ga nisem uspel spremeniti."
Ivano je bil talentiran športnik že v otroštvu.
"V dvorani je shodil; dobesedno. Samo pet mesecev je imel, ko sem šel igrat rokomet v Italijo. Že ko je bil majhen, sem ga mučil s športom. Če bi bilo po mojem, potem bi bil nogometaš. Splet okoliščin je hotel, da mu je bila najbolj všeč košarka. Z ženo sta vstajala ob dveh zjutraj in gledala tekme ameriške lige NBA. Nor je bil na košarko. Sam sem v Italiji ostal deset let, žena in Ivano sta se vrnila v Split, ko mu je bilo šest let. Doma je zjutraj igral košarko, potem je šel v šolo in popoldan je bil zopet na košarkarskem igrišču. Na testiranju je imel zmeraj najboljše rezultate, igral pa ni. Nadaljevanje je banalno. Njegov trener je bil moj prijatelj, zato sem ga lahko vprašal, kaj je narobe z mojim sinom, da ne igra. Nekaj se je izmikal, pa sem ga presekal: "Hočem natančen odgovor, zakaj je tako." "Taka je politika kluba," je končno spravil s sebe. Kakšna je bila ta politika? Za njegovo starost mu je manjkalo pet centimetrov. Kaj naj naredim? "Odpelji ga v Ameriko, tam bo uspel." Takrat sem tega bivšega prijatelja poslal v maloro, a sprijazniti sem se moral, da tako mora biti. Poznal sem vse v košarkarskem klubu: Tvrdića, Macuro... In sem Ivana vprašal, ali naj pri njih posredujem. Ni se strinjal, začel se je obračati proti rokometu."
Mu je šport zapisan v zvezdah?
"Občutek sem imel, da bi uspel v kateremkoli športu, da je to imel v genih. Sam sem igral rokomet, njegova mama je igrala rokomet... Po koncu kariere sem bil rokometni trener v Bologni in sem ga registriral za italijanski klub. Z Bologno je s 16 leti osvojil mladinsko prvenstvo. Ko je bil še otrok, je vedno govoril: "Ati, jaz bom to, kar si ti, profesionalec." Saj sem ga skušal odvrniti: "Sin, to je grob šport, boš videl, da ni vse tako, kot je videti. Lepo je, ko si dober in ko zaslužiš. Ostalo pa ni lepo.""
Koliko denar vpliva na kariero, koliko kvari športnike?
"Ivanu denar ne pomeni ničesar. Ko je še igral v Splitu, je že dobival precej denarja. Toda zvečer, ko je šel z družbo ven in sem ga vprašal, ali potrebuje kaj denarja, mi je običajno rekel: "Deset kun mi daj." Vedno je bil skromen in tak je tudi danes. Če bo polna miza dobrot, bo on z nje vzel le drobtinice. Denar ga pretirano ne zanima, čeprav bi o tem moral razmišljati bolj pogosto. Rokometaši imamo kratek vek, Ivano je že dobil silne batine, ki mu bodo pustile posledice. Ima tudi sina, ki mu mora omogočiti normalne pogoje za življenje."
Dobi tudi dodaten denar za igranje v reprezentanci?
"Tega natančno ne vem, a hkrati ne verjamem, da bi tam imel poseben status. Dobiva enako kot ostali. Če bi bilo drugače, bi se to kmalu razvedelo."
Koliko stikov imate zdaj s sinom?
"Dnevno se slišiva. Na Norveškem se po tekmah tudi vidiva, pozdraviva. Pretirano ga ne obremenjujem, saj vem, da bi se vsak razgovor kmalu sprevrgel v analiziranje tekem. Kaj, kako, zakaj, ali ne bi bilo bolje, če bi odigral drugače? Podobno ga sprašuje še mama. Želim, da ima svoj mir. Enako je, ko igra v Španiji. Tudi takrat se dnevno pogovarjava."
Ivano zasebno?
"Spremljate ga in opazili boste, da je na terenu zmeraj veder. Enakega Balića doživljate, ko se sprehaja po ulicah. A ko je s sinom, je to povsem druga zgodba. Takrat je šele mil. Novoletne praznike so preživeli v Splitu in nisem mogel verjeti, da je lahko očetovska ljubezen tako pristna, da je tolikšna pozornost v mojem sinu. Žal Ivanov sin Dino z materjo živi v Zagrebu. Sin tam hodi v šolo. Vsi sinovi potrebujejo očete. Saj ima mamino ljubezen, mama je zanj najboljša na tem svetu. Toda oče je njegov idol. Enako je bilo tudi z Ivanom."
Očetje so se že večkrat izkazali kot dobri trenerji svojih otrok, vendar to prinaša tudi pasti.
"Moja napaka je bila, da sem imel vselej izredno veliko ambicijo postati profesionalni trener. Tudi zdaj treniram otroke v svoji rokometni akademiji v Splitu in sem trener rokometne ekipe, ki so jo zaradi neurejenih papirjev suspendirali v tretjo hrvaško ligo. Ivana sem treniral, ko je bil junior. Takrat pri meni ni imel nobenih ugodnosti. Nasprotno. Do njega sem bil bolj strog kot do ostalih. Najprej sem kaznoval njega. Bil je daleč najboljši in če bi pri njem zapiral oči, ko je delal napake, potem bi izgubil kredibilnost pri celi ekipi: oče ga trenira, zato mu vse dovoli. Vendar je tudi pomembno ohraniti občutek, kdaj je treba ustaviti konje. In včasih samo besede ne zaležejo, treba je tudi kaj pokazati. Spomnim se Larise Karlove, dolgoletne ruske reprezentantke, imela je 250 nastopov za reprezentanco, ki sem jo treniral v Italiji. Ona je trdila svoje, sam pa sem ji rekel: "Poglej, tudi tako je mogoče narediti." In sem pokazal, kako sem si zamislil izpeljati neko akcijo."
Kje bo Ivano nadaljeval rokometno kariero?
"V Zagrebu ima družino in zagotovo bi rad prišel nazaj. Ali bo to željo uresničil in se vrnil v Hrvaško, ne vem. V Zagrebu nameravata skupaj z Metličičem ustanoviti rokometno akademijo, lahko bi se ukvarjal s trenerskim poklicem. Sčasoma bi lahko postal funkcionar hrvaške rokometne zveze. Druge stvari ga ne zanimajo."
Na Norveškem ste verjetno najbolj številna delegacija, ki spremlja katerokoli reprezentanco. To bi morala biti vzpodbuda vaši ekipi in hkrati pritisk na organizatorje, sodnike...
"Tako bi moralobiti. Vendar ugotavljamo, da smo kljub vsemu majhen narod. Pomoči sodnikov doslej nismo imeli nobene. Prej nasprotno. Pomoč imajo domačini. Temu se nista uspela izogniti niti Francoza, ki sta trenutno ocenjena kot najboljša sodnika na svetu. Na terenu smo gledali kriminalko. Ves čas smo samo še pričakovali kak umor, namesto da bi uživali v rokometni igri. Sodniki bi morali imeti strožji kriterij in namerne prekrške bolj dosledno kaznovati. Še sreča, da se doslej ni še nihče poškodoval. Ko bo Ivano prenehal igrati rokomet, zagotovo ne bo znal povedati, kje po telesu ne čuti bolečine. Na terenu je še premalo zaščiten. Slišim, da so sodniki sicer dogovorjeni, da vsak namerni prekršek kaznujejo drastično. Vendar se tega očitno ne držijo. Udarci z roko v glavo nasprotnika so gotovo namerni in takim igralcem bi morali vsaj za nekaj časa prepovedati nastopanje. Potem bi gledali bolj kvalitetno rokometno igro in bilo bi manj pretepanja na igrišču."
Ivano je zagovornik "romantičnega" rokometa.
"Ustvaril je nekaj novega v rokometni igri. On ni klasičen organizator igre, srednji napadalec. Ko gre v napad, še sam ne ve, kam se bo postavil. To ima še iz košarkarskih časov. To je njegov plus. Mene pa je kopiral, ko je začel streljati z razdalje, brez skoka in brez preigravanja na črto. Tako se je izognil nekaj batinam. Včasih bi se jim lahko izognil, lahko bi poiskal bolj enostavno rešitev. Toda vselej ostaja nekaj posebnega, v rokometno igro je uvedel "nemogoče" rešitve."
Kaj lahko pove Žarko Balić, oče enega najboljših rokometašev na svetu
 Foto: Grega Wernig Ivano Balić, eden najbolj vsestranskih rokometašev na svetu |
Takega Ivana Balića smo imeli novinarji možnost spoznati v minulih dneh, podobne izjave je dajal skozi vso kariero in tudi v Španiji, kjer je trenutno član Portland San Antonia. Analize tekem, forme, komentarji nasprotnikov - kaj takega je pri njem redkost. Mi smo se poskušali vsaj malo prebiti tudi v ozadje te zgodbe o uspešnem športniku in tudi o tem, kakšen je Ivano Balić zasebno. Na evropskem prvenstvu ga je spremljal njegov oče Žarko. Bil je Ivanov prvi trener, kot profesionalni rokometaš tudi njegov prvi športni idol. Kaj Žarko Balić, oče najboljšega rokometaša na svetu, pravi o svojem sinu?
"Vselej, ko rezultat hrvaške ekipe, v kateri ima Ivano veliko vlogo, ni pravi, sem razočaran. Tako je bilo denimo po tekmi z Dansko. Treba pa je priznati, da so bili Danci kvalitetnejša ekipa, bolj so si želeli zmage. Kot oče pa menim, da bi moral moj sin bolj pogosto uporabljati svojo glavo. Več bi moral sedeti na klopi in hraniti moči za naslednje odločilne tekme. Poškodovan je in zato nima dovolj moči. Sebe bi moral bolj čuvati."
Pred evropskim prvenstvom so bila številna ugibanja o tem, ali je Ivano resnično poškodovan.
"Njegova poškodba je resna. Globoko v trebuhu ima natrgano mišico. Sam sem bil profesionalni rokometaš in imel sem podobno poškodbo, le da sem si natrgal mišico v dimljah. Dobra igra in nova zmaga seveda vse skupaj potisneta pod preprogo. Zopet je vse v redu vsaj do takrat, ko se bo tako hudo poškodoval, da ne bo več mogel stati na igrišču. Takrat pa ga bodo tako kmalu vsi pozabili."
Dobiva Ivano pred tekmami blokade, protibolečinske injekcije?
"Tega ne verjamem. Vedno sem mu govoril: "Če se lahko takim rečem izogneš, se jim izogni." Kasneje je zmeraj huje, saj je blokada rešitev le za eno tekmo. Igralci so kot zavore na avtomobilu: dokler zavirajo, so dobre, potem jih zamenjajte! Če Ivano ne bo imel sebe bolj rad, bodo nekoč tako zamenjali tudi njega."
Koga ima raje: reprezentanco, sebe ali svoj klub?
"Večkrat je že dokazal, da mu je reprezentanca na prvem mestu. Že pred tem je bil poškodovan. Tudi zdaj mi je njegov sin govoril: "Deda, ati bo ostal z menoj v Zagrebu, ne bo šel na Norveško." Odločitev o tem, da odpotuje, je sprejel v zadnjem trenutku. Doma so torej že bili prepričani, da bo ostal v Zagrebu. On je velik del sedanje hrvaške reprezentance. Ne bi mogel trditi, da je vse. A se v naši igri zelo pozna, da sta tako on kot Petar Metličić poškodovana. Ivano tudi v Portland San Antoniu nima zamenjave in mora cele tekme igrati."
Kdo odloča o tem, ali bo Ivano v ekipi ali na klopi?
"Tega ne bi želel komentirati. Zagotovo pa Ivano ne odloča o vsem. Lahko bi bil tudi bog, a nihče v rokometu ne more vsega narediti sam. Vidi se, da se med tekmo pogovarja s trenerjem Linom Červarjem, da ima svoje želje in sugestije, kaj bi bilo treba spremeniti, narediti drugače."
Lino Červar naj bi mu bil drugi oče. Drži?
"Vsekakor tesno sodelujeta. Ivanu je take vrste trener pisan na kožo. Z njim se dopolnjuje, z njim lahko komunicira. Ivano ima svojo voljo, a hkrati sprejema trenerjeve predloge. Fraza, da mu je drugi oče, je verjetno točna. Sam sem dolgoletni trener, Ivana sem treniral v začetku kariere, in veliko tega, kar vidim na igrišču, mu sam ne bi dovolil. Vsekakor bi bil bolj strog. Dopolnjujeta se, o tem ni dvoma. Tisto, kar Lino ne more narediti s klopi, naredi zanj Ivano na igrišču."
Kje je tista bariera, ki jo je treba med igralcem in trenerjem postaviti za to, da bi bil rezultat vselej pravi?
"Lino je po mojem mnenju dovolj inteligenten, da je Ivana spregledal. V določenih trenutkih mu ni mogoče vsiliti prav ničesar. Rojen je prvega aprila, po horoskopu je oven. In to tista ortodoksna vrsta ovna, ki gre dobesedno z glavo skozi zid. Ko si začrta pot, ga od tega ne odvrne prav nič. Tako bo in pika. Kot oče tega seveda ne odobravam, a tudi sam ga nisem uspel spremeniti."
Ivano je bil talentiran športnik že v otroštvu.
"V dvorani je shodil; dobesedno. Samo pet mesecev je imel, ko sem šel igrat rokomet v Italijo. Že ko je bil majhen, sem ga mučil s športom. Če bi bilo po mojem, potem bi bil nogometaš. Splet okoliščin je hotel, da mu je bila najbolj všeč košarka. Z ženo sta vstajala ob dveh zjutraj in gledala tekme ameriške lige NBA. Nor je bil na košarko. Sam sem v Italiji ostal deset let, žena in Ivano sta se vrnila v Split, ko mu je bilo šest let. Doma je zjutraj igral košarko, potem je šel v šolo in popoldan je bil zopet na košarkarskem igrišču. Na testiranju je imel zmeraj najboljše rezultate, igral pa ni. Nadaljevanje je banalno. Njegov trener je bil moj prijatelj, zato sem ga lahko vprašal, kaj je narobe z mojim sinom, da ne igra. Nekaj se je izmikal, pa sem ga presekal: "Hočem natančen odgovor, zakaj je tako." "Taka je politika kluba," je končno spravil s sebe. Kakšna je bila ta politika? Za njegovo starost mu je manjkalo pet centimetrov. Kaj naj naredim? "Odpelji ga v Ameriko, tam bo uspel." Takrat sem tega bivšega prijatelja poslal v maloro, a sprijazniti sem se moral, da tako mora biti. Poznal sem vse v košarkarskem klubu: Tvrdića, Macuro... In sem Ivana vprašal, ali naj pri njih posredujem. Ni se strinjal, začel se je obračati proti rokometu."
Mu je šport zapisan v zvezdah?
"Občutek sem imel, da bi uspel v kateremkoli športu, da je to imel v genih. Sam sem igral rokomet, njegova mama je igrala rokomet... Po koncu kariere sem bil rokometni trener v Bologni in sem ga registriral za italijanski klub. Z Bologno je s 16 leti osvojil mladinsko prvenstvo. Ko je bil še otrok, je vedno govoril: "Ati, jaz bom to, kar si ti, profesionalec." Saj sem ga skušal odvrniti: "Sin, to je grob šport, boš videl, da ni vse tako, kot je videti. Lepo je, ko si dober in ko zaslužiš. Ostalo pa ni lepo.""
Koliko denar vpliva na kariero, koliko kvari športnike?
"Ivanu denar ne pomeni ničesar. Ko je še igral v Splitu, je že dobival precej denarja. Toda zvečer, ko je šel z družbo ven in sem ga vprašal, ali potrebuje kaj denarja, mi je običajno rekel: "Deset kun mi daj." Vedno je bil skromen in tak je tudi danes. Če bo polna miza dobrot, bo on z nje vzel le drobtinice. Denar ga pretirano ne zanima, čeprav bi o tem moral razmišljati bolj pogosto. Rokometaši imamo kratek vek, Ivano je že dobil silne batine, ki mu bodo pustile posledice. Ima tudi sina, ki mu mora omogočiti normalne pogoje za življenje."
Dobi tudi dodaten denar za igranje v reprezentanci?
"Tega natančno ne vem, a hkrati ne verjamem, da bi tam imel poseben status. Dobiva enako kot ostali. Če bi bilo drugače, bi se to kmalu razvedelo."
Koliko stikov imate zdaj s sinom?
"Dnevno se slišiva. Na Norveškem se po tekmah tudi vidiva, pozdraviva. Pretirano ga ne obremenjujem, saj vem, da bi se vsak razgovor kmalu sprevrgel v analiziranje tekem. Kaj, kako, zakaj, ali ne bi bilo bolje, če bi odigral drugače? Podobno ga sprašuje še mama. Želim, da ima svoj mir. Enako je, ko igra v Španiji. Tudi takrat se dnevno pogovarjava."
Ivano zasebno?
"Spremljate ga in opazili boste, da je na terenu zmeraj veder. Enakega Balića doživljate, ko se sprehaja po ulicah. A ko je s sinom, je to povsem druga zgodba. Takrat je šele mil. Novoletne praznike so preživeli v Splitu in nisem mogel verjeti, da je lahko očetovska ljubezen tako pristna, da je tolikšna pozornost v mojem sinu. Žal Ivanov sin Dino z materjo živi v Zagrebu. Sin tam hodi v šolo. Vsi sinovi potrebujejo očete. Saj ima mamino ljubezen, mama je zanj najboljša na tem svetu. Toda oče je njegov idol. Enako je bilo tudi z Ivanom."
Očetje so se že večkrat izkazali kot dobri trenerji svojih otrok, vendar to prinaša tudi pasti.
"Moja napaka je bila, da sem imel vselej izredno veliko ambicijo postati profesionalni trener. Tudi zdaj treniram otroke v svoji rokometni akademiji v Splitu in sem trener rokometne ekipe, ki so jo zaradi neurejenih papirjev suspendirali v tretjo hrvaško ligo. Ivana sem treniral, ko je bil junior. Takrat pri meni ni imel nobenih ugodnosti. Nasprotno. Do njega sem bil bolj strog kot do ostalih. Najprej sem kaznoval njega. Bil je daleč najboljši in če bi pri njem zapiral oči, ko je delal napake, potem bi izgubil kredibilnost pri celi ekipi: oče ga trenira, zato mu vse dovoli. Vendar je tudi pomembno ohraniti občutek, kdaj je treba ustaviti konje. In včasih samo besede ne zaležejo, treba je tudi kaj pokazati. Spomnim se Larise Karlove, dolgoletne ruske reprezentantke, imela je 250 nastopov za reprezentanco, ki sem jo treniral v Italiji. Ona je trdila svoje, sam pa sem ji rekel: "Poglej, tudi tako je mogoče narediti." In sem pokazal, kako sem si zamislil izpeljati neko akcijo."
Kje bo Ivano nadaljeval rokometno kariero?
"V Zagrebu ima družino in zagotovo bi rad prišel nazaj. Ali bo to željo uresničil in se vrnil v Hrvaško, ne vem. V Zagrebu nameravata skupaj z Metličičem ustanoviti rokometno akademijo, lahko bi se ukvarjal s trenerskim poklicem. Sčasoma bi lahko postal funkcionar hrvaške rokometne zveze. Druge stvari ga ne zanimajo."
Na Norveškem ste verjetno najbolj številna delegacija, ki spremlja katerokoli reprezentanco. To bi morala biti vzpodbuda vaši ekipi in hkrati pritisk na organizatorje, sodnike...
"Tako bi moralobiti. Vendar ugotavljamo, da smo kljub vsemu majhen narod. Pomoči sodnikov doslej nismo imeli nobene. Prej nasprotno. Pomoč imajo domačini. Temu se nista uspela izogniti niti Francoza, ki sta trenutno ocenjena kot najboljša sodnika na svetu. Na terenu smo gledali kriminalko. Ves čas smo samo še pričakovali kak umor, namesto da bi uživali v rokometni igri. Sodniki bi morali imeti strožji kriterij in namerne prekrške bolj dosledno kaznovati. Še sreča, da se doslej ni še nihče poškodoval. Ko bo Ivano prenehal igrati rokomet, zagotovo ne bo znal povedati, kje po telesu ne čuti bolečine. Na terenu je še premalo zaščiten. Slišim, da so sodniki sicer dogovorjeni, da vsak namerni prekršek kaznujejo drastično. Vendar se tega očitno ne držijo. Udarci z roko v glavo nasprotnika so gotovo namerni in takim igralcem bi morali vsaj za nekaj časa prepovedati nastopanje. Potem bi gledali bolj kvalitetno rokometno igro in bilo bi manj pretepanja na igrišču."
Ivano je zagovornik "romantičnega" rokometa.
"Ustvaril je nekaj novega v rokometni igri. On ni klasičen organizator igre, srednji napadalec. Ko gre v napad, še sam ne ve, kam se bo postavil. To ima še iz košarkarskih časov. To je njegov plus. Mene pa je kopiral, ko je začel streljati z razdalje, brez skoka in brez preigravanja na črto. Tako se je izognil nekaj batinam. Včasih bi se jim lahko izognil, lahko bi poiskal bolj enostavno rešitev. Toda vselej ostaja nekaj posebnega, v rokometno igro je uvedel "nemogoče" rešitve."
BOJAN BAUMAN
Who is the greatest? - Part 4
28857 votes since Wed 23 Jan
| Answer | Result | Percentage | Number of votes |
|---|---|---|---|
| Ivano Balic (Handball) |  |
58% | 16622 votes |
| Ole Einar Bjoerndalen (Biathlon) | |
7% | 2096 votes |
| Roger Federer (Tennis) | |
32% | 9106 votes |
| Floyd Mayweather (Boxing) | |
4% | 1033 votes |
Ja mislim da anketa traje do srijede.
http://uk.eurosport.yahoo.com/pollresult.html
Reprezentacija
Prva provjera pred Europsko prvenstvo uspješna, hrvatske rukometašice bolje od Sjeverne Makedonije
Liga prvaka
Šoštarić predvodio Szeged do pobjede kod Karačićevog Kielcea
Premijer liga
Nakon rapsodije protiv Magdeburga, Zagreb rutinski do pobjede u gostima kod Trogira
Liga prvaka
Petković: 'Moji igrači vam mogu reći koliko sam vjerovao u ono što možemo'
- Najnovije
- Najčitanije
Nevjerojatna utakmica Ivana Martinovića u gostujućoj pobjedi kod Göppingena
1 dan•Njemački rukomet
Nakon rapsodije protiv Magdeburga, Zagreb rutinski do pobjede u gostima kod Trogira
3 dana•Premijer liga
Vistorop u posljednjoj sekundi zabio za pobjedu Eisenacha protiv Mandićevog Melsungena
3 dana•Njemački rukomet
Obrvan: 'Dobili smo ono što smo i željeli od ovakve utakmice'
3 dana•Reprezentacija
Prva provjera pred Europsko prvenstvo uspješna, hrvatske rukometašice bolje od Sjeverne Makedonije
3 dana•Reprezentacija
Šoštarić predvodio Szeged do pobjede kod Karačićevog Kielcea
4 dana•Liga prvaka
Pobjednički niz by SuperSport: Božić bi mogao uraniti za jednog igrača
5 dana•Nogomet
Super7 by SuperSport: U tjednu derbija traži se jackpot od 16.750 eura!
11 sati•Nogomet
Newcastle želi zadržati momentum, u goste stižu Čekićari
11 sati•Nogomet
Nevjerojatna utakmica Ivana Martinovića u gostujućoj pobjedi kod Göppingena
1 dan•Rukomet
Sudačka komisija HNS-a suglasna sa svojim kolegama na terenu
10 sati•Nogomet
Večeras se sastaju dvije najlošije momčadi Serie A, obje u svojim redovima imaju Hrvata
13 sati•Nogomet
Amorim nakon debija: 'Moji igrači su tijekom utakmice previše razmišljali, moraju više riskirati'
14 sati•Nogomet
U dvoboju sredine ljestvice dvije momčadi žele se vratiti pobjedama
12 sati•Nogomet
Kicker: Prtajin unatoč neigranju na meti brojnih klubova
2 sata•Nogomet