Ivan Čupič – Gorenje Velenje
Vsi smo čakali njegove vrnitve. Pojavil se je v nedeljo na zelo
pomembni tekmi. Bil je presenečenje v ekipi, čeprav so nekateri njegov
prihod že napovedovali. Zdržal je 60. minut, toda doživel prvi poraz.
Najpomembneje pa je, da se je Ivan dokončno vrnil.
»Izredno sem bil lačen rokometa, vendar sem vesel, da sem se
vrnil in vrnil sem se ravno na zelo pomembni tekmi. To je bila tekma
»na nož«. Kar se mene tiče, se je videlo, da sem dobro pripravljen.
Igral sem 60. minut in tu gre zahvala Anteju Bojiču, ki me je dobro
pripravil. Koleno je OK, ne dela mi preglavic, niti ne čutim bolečine.
Minilo je natanko 5 mesecev od poškodbe, pa še 20 dni, ko sem čakal na
operacijo. Po tekmi je pregledal tudi dr. Sajovic in ni imel pripomb,
saj ni bilo kakšne otekline.«
Prva tekma remi, zdaj pa še poraz proti Celju. Sezona se ni pričela idealno.
»Čeprav smo vedeli, da nas čaka težka in trda tekma, kot je
prav vsaka tekma proti Celju, smo imeli zmago na koncu v rokah mi.
Potem pa smo za nameček prejeli še začetniški gol in izgubili tekmo.
Dobro, resda smo šele na začetku, lepo smo začeli na superpokalu, se
dvignili, potem izgubili točko v Škofji Loki, sedaj pa proti Celju še
dve. Namesto, da bi imeli 4 točke imamo 1.«
Toda sezona bo dolga. Uvod je bil slabši, nič pa še ni izgubljenega?
»Res je. Do konca je še ogromno tekem, ogromno priložnosti.
Lahko se zgodi še marsikaj. Zdaj imamo 10 dni časa, da se v miru
pripravimo na začetek lige prvakov, da naredimo še kakšen napredek.
Najprej si bo potrebno ogledati posnetek tekme, analizirati situacijo.
Glave so še vroče. Potem pa razčistiti vsak pri sebi, od mene naprej in
še bolj in več trenirati. Lahko še napredujemo, zato prevelike drame iz
tega ne smemo delati. Tudi jokati ne mislimo.«
Vpogled v ekipo je sedaj že bolj jasen. So stvari zelo drugačne, kot so bile lani?
»Še vedno je težko primerjati ekipo, ki je bila in ki je zdaj.
Naša igra je lani temeljila na obrambi. Pozna se, da manjkata dva
ključna igralca. Novinci se še vedno uvajajo. Tudi Šimič, ki je prišel
iz Preventa tam ni igral takšne vloge pri obrambi 5:1, vsak trener ima
namreč svoje zamisli in poglede, tako da se morajo še vsi navaditi
novega sistema. Podobno je tudi na črti. Lani smo imeli obrambo, ki je
prejela najmanj zadetkov, na to moramo ciljati tudi letos. Vendar pa to
ne pride tako hitro, kot bi si želeli. Če bomo napravili obrambo
neprebojno, potem me ničesar ni strah. V napadu bomo že oddelali svoje.
Izmed 16. igralcev se bo vedno našel nekdo, ki bo dosegal zadetke. Tega
me ni strah.«
Kako torej naprej po slabšem začetku?
»
Kot sem rekel. Nič ni tragičnega. Umiriti moramo glave,
analizirati situacijo, popraviti vse napake, ki se nam še porajajo. Ne
smemo si sedaj dovoliti nekega žalovanja. Dejstvo je, da nam v ključnih
trenutkih ne sme pasti koncentracija. Vse moramo oddelati do konca, se
dvigniti in iti naprej. Tudi sam imam ogromno rezerve, to da sem imel
strel iz igre 8/2 ne pomnim, od kar sem začel igrati rokomet. Jaz sebe
ne smatram za povprečnega igralca in to vsekakor ni moj nivo. Toda tako
pač je in izgleda, da moram čez to. Še sreča, da sem lahko ekipi
pomagal pri 7. metrovkah. Ni skrbi, tudi mi bomo začeli zmagovati in se
vrnili tja, kamor spadamo.«