Vsi smo čakali njegove vrnitve. Pojavil se je v nedeljo na zelo pomembni tekmi. Bil je presenečenje v ekipi, čeprav so nekateri njegov prihod že napovedovali. Zdržal je 60. minut, toda doživel prvi poraz. Najpomembneje pa je, da se je Ivan dokončno vrnil.

 

»Izredno sem bil lačen rokometa, vendar sem vesel, da sem se vrnil in vrnil sem se ravno na zelo pomembni tekmi. To je bila tekma »na nož«. Kar se mene tiče, se je videlo, da sem dobro pripravljen. Igral sem 60. minut in tu gre zahvala Anteju Bojiču, ki me je dobro pripravil. Koleno je OK, ne dela mi preglavic, niti ne čutim bolečine. Minilo je natanko 5 mesecev od poškodbe, pa še 20 dni, ko sem čakal na operacijo. Po tekmi je pregledal tudi dr. Sajovic in ni imel pripomb, saj ni bilo kakšne otekline.«

 

Prva tekma remi, zdaj pa še poraz proti Celju. Sezona se ni pričela idealno.

 

»Čeprav smo  vedeli, da nas čaka težka in trda tekma, kot je prav vsaka tekma proti Celju, smo imeli zmago na koncu v rokah mi. Potem pa smo za nameček prejeli še začetniški gol in izgubili tekmo. Dobro, resda smo šele na začetku, lepo smo začeli na superpokalu, se dvignili, potem izgubili točko v Škofji Loki, sedaj pa proti Celju še dve. Namesto, da bi imeli 4 točke imamo 1.«

 

Toda sezona bo dolga. Uvod je bil slabši, nič pa še ni izgubljenega?

 

»Res je. Do konca je še ogromno tekem, ogromno priložnosti. Lahko se zgodi še marsikaj. Zdaj imamo 10 dni časa, da se v miru pripravimo na začetek lige prvakov, da naredimo še kakšen napredek. Najprej si bo potrebno ogledati posnetek tekme, analizirati situacijo. Glave so še vroče. Potem pa razčistiti vsak pri sebi, od mene naprej in še bolj in več trenirati. Lahko še napredujemo, zato prevelike drame iz tega ne smemo delati. Tudi jokati ne mislimo.«

 

Vpogled v ekipo je sedaj že bolj jasen. So stvari zelo drugačne, kot so bile lani?

 

»Še vedno je težko primerjati ekipo, ki je bila in ki je zdaj. Naša igra je lani temeljila na obrambi. Pozna se, da manjkata dva ključna igralca. Novinci se še vedno uvajajo. Tudi Šimič, ki je prišel iz Preventa tam ni igral takšne vloge pri obrambi 5:1, vsak trener ima namreč svoje zamisli in poglede, tako da se morajo še vsi navaditi novega sistema. Podobno je tudi na črti. Lani smo imeli obrambo, ki je prejela najmanj zadetkov, na to moramo ciljati tudi letos. Vendar pa to ne pride tako hitro, kot bi si želeli. Če bomo napravili obrambo neprebojno, potem me ničesar ni strah. V napadu bomo že oddelali svoje. Izmed 16. igralcev se bo vedno našel nekdo, ki bo dosegal zadetke. Tega me ni strah.«

 

Kako torej naprej po slabšem začetku?

 

»Kot sem rekel. Nič ni tragičnega. Umiriti moramo glave, analizirati situacijo, popraviti vse napake, ki se nam še porajajo. Ne smemo si sedaj dovoliti nekega žalovanja. Dejstvo je, da nam v ključnih trenutkih ne sme pasti koncentracija. Vse moramo oddelati do konca, se dvigniti in iti naprej. Tudi sam imam ogromno rezerve, to da sem imel strel iz igre 8/2 ne pomnim, od kar sem začel igrati rokomet. Jaz sebe ne smatram za povprečnega igralca in to vsekakor ni moj nivo. Toda tako pač je in izgleda, da moram čez to. Še sreča, da sem lahko ekipi pomagal pri 7. metrovkah. Ni skrbi, tudi mi bomo začeli zmagovati in se vrnili tja, kamor spadamo.«