Iz »Hrvatskoga povijesnog atlasa« - posest Celjskih grofov in področje pod upravo kneza in slovenskega bana Hermana II. Celjskega v 15. stoletju, v Slovenijeh (Slavonija na zemljevidu). V 15. stoletju so grofje Celjski vladali veliki večini slovenskega narodnega ozemlja. Imeli so posesti na Koroškem, Goriškem in v Istri, na Kranjskem in Štajerskem ter v Slovenijeh. Žal so zadnjemu Celjskemu grofu Ulriku oz. Urhu Celjskemu umrli vsi trije njegovi otroci in tako so Celjski grofje izumrli. S tem je velika večina slovenskega narodnega ozemlja prišla pod oblast Habsburžanov. Slovenijeh so okupirali Turki, Srbi, Hrvati, Madžari in Nemci. Slovenci smo v lastni deželi postali manjšina brez pravic.
Hrvaška zgodovinska znanost uporablja v javnosti popolnoma izmišljena, pravzaprav neobstoječa imena za pokrajino, ki je nedvomno Slovenijeh/Sclavoniae. V 19. in 20. stoletju so jo velehrvaški ideologi in zgodovinarji poimenovali kar »Posavska Hrvaška«, nekateri tudi »Panonska Hrvaška«. Toda dežela s takšnim imenom ni nikdar obstajala, niti ni zabeležena v nobenem zgodovinskem viru. Prav zato, ker nikoli ni obstajala in je bilo potrebno to protislovje zabrisati, so hrvaški »zgodovinarji« preprosto pričeli s ponarejanjem. Najdemo lahko tudi nekaj hrvaških zgodovinarjev, ki to javno priznajo. Med njimi sta na primer Nada Klaič in Tomislav Raukar, ki pravi, citiram: "Na nekim dijelovima hrvatskoga kraljevstva u srednjem vijeku nije bilo hrvatskoga imena. Primjerom je srednjovjekovna Sclavonia ili Slovinje," kar se prevedeno v slovenski jezik glasi: »V nekaterih delih hrvaškega kraljestva v srednjem veku, ni bilo hrvaškega imena. Primer je srednjeveška Sclavonia ali Slovinje«. Ker seveda viri to jasno potrjujejo, so hrvaški zgodovinarji za svoje potrebe uporabili enak trik kot avstrijski oz. nemški in italijanski zgodovinarji. Moteče izrazoslovje so razglasili za slovansko oz. slavonsko, tamkajšnje prebivalce pa namesto za Slovence, za Slovane. Razlika je le v tem, da tokrat ne za Alpske Slovane, temveč za Panonske Slovane. To se je zgodilo šele v 17. in 18. stoletju, kar je na nek način ustrezalo tudi Srbom, ki so si prav tako lastili Srem in vzhodno Slavonijo, ter Kordun in Banijo, ker so bili ti kraji po turški zasedbi Srbije in Bosne naseljeni s srbskimi begunci.
