20. julija 1956 se je v Mariboru v športni družini - oče je bil nogometaš, brat pa tenisač - rodila najuspešnejša slovenska teniška igralka vseh časov Mirjana " Mima" Jaušovec. Na igrišče jo je pripeljav brat Zoran, ki je bil njen prvi "trener" in pozneje tudi njen partner v igri dvojic, skozi celotno kariero pa tudi svetovalec, pomočnik in njena desna roka. Že z desetimi leti je postala pionirska prvakinja Slovenije. Srečko Slana, "gospod" že v času, ko so bili se vsi "tovariši", ji je dal prve strokovne osnove tenisa. Potem pa sta mesto trenerja prevzela brata Milan in Vlado Krch iz Češke. Pri trinajstih ji je uspelo zmagati na evropskem pionirskem prvenstvu v Hamburgu. S štirinajstimi leti je bila hkrati pionirska, mladinska in članska prvakinja Jugoslavije. V letih 1970-1974 je dosegla zmage na vseh pomenbnih mladinskih tekmovanjih. Istočasno kot Bjorn Borg pri dečkih je Mima zmagala pri deklicah na turnirju mladih upov Milano Avenir. Na istem turnirju pa se je v paru z Zoranom Kostičem pomerila v finalu mešanih dvojic z Borgom in njegovo takratno simpatijo Uli Anlijot. Slasti zmage nad Borgom pa ni okusila. Na tekmovanju za "skodelo pomaranč" (Orange Bowl), neuradnem svetovnem mladinskem prvenstvu na Floridi je mali neznani igralki iz države tretjega sveta uspelo nemogoče. Pri zaostanku z 2:5 in 0:30 v odločilnem nizu, ji je uspelo preobrniti izid in premagati domačinko Ryane Fox. S hitrostjo, bojevitostjo, nepopustjivostjo ter taktično potrpežljivostjo in zvitostjo, s katero je neopazno, brez očitnih posredovanj nadzorovala žogo, ji je uspelo osvojiti tudi mladinska turnirja v Roland Garrosu in Wimbledonu ter doseči drugo mesto v Forest Hillsu. Leta 1976 je v Wimbeldonu v osmini finala osvojila amaterski naslov prvakinje Evrope, madnarodno prvenstvo Italije v Rimu, postala prvakinja Kanade v Torontu. Ob koncu sezone je simpatični Mariborčanki, ki so jo naklonjeno spremljali tudi svetovni mediji, pripadlo deseto mesto na zimski turneji Virginia Slimsa in sedmo mesto na svetovni jakostni lestvici. Na Roland Garrosu leta 1977 kljub poškodbi do polfinala ni oddala niti niza in tudi zmage v polfinalu, čeprav je Marsikova dobila drugi niz, ni bila vprašljiva. Podobno se je končalo tudi finale proti Romunki Flori Mihail. V trtjem nizu je bila brez vsakih možnosti in Mima je osvojila svoj prvi in edini turnir za Grand Slam in pospravila pet tisoč dolarjev. Za današnje razmere manj kot drobiž, a po merilih enakih želodcev, ki so vladala takrat pri nas, več kot preveč denarja za amaterko, ki je branila čast naše ožje in širše samoupravne socialistične skupnosti.
Jugoslovansko-romunski finale se je pri dekletih ponovil tudi naslednje leto, le da je bila njena tokratna nasprotnica njena dobra prijateljica in dolgoletna partnerka v igri dvojic Virginija Ruzici. V dotakratnih 20 medsebojnih dvobojih Mime ni premagala, v pariškem finalu pa je visoka in temperamentna Romunka vpisala svojo prvo zmago. Dober mesec zatem sta skupaj igrali v igri dvojic v finalu Wimbeldona in imeli dve zaključni žogi proti Američankama Turnbull in Ried in nesrečno izgubili. V igri posameznic je Mima v Wimbeldonu segla najvišje leto pozneje, ko se je prebila do polfinala. Vse je že kazalo, da se Mima nikoli več ne bo uvrstila v vrh zares velikega turnirja, čeprav ji je v karieri uspelo premagati vse velike igralke njenega časa, vključno z Martino Navratilovo. Vse, razen Chris Evert. In z Evertovo sta si stali nasproti v finalu Roland Garrosa leta 1983. Evertova, tudi sama odlična taktičarka, je vedela, da je z Mimo treba igrati po Mimino. Potrpežljivo in vztrajno. Tako je tudi igrala, pri tem pa s premišljenimi izleti k mreži izdatno izkoriščala svojo prednost v višini. Kljub rezultatsko prepričljivi zmagi s 6:2 in 6:1 se je morala Evertova za zmago potruditi.
Svojo tekmovalno pot je Mima sklenila kot članica TC Heidelberg v nemški teniški ligi. Vendar se je njeno ime še enkrat pojavilo na naslovnici časopisa USA Today.
Leta 1985 je Mima kot prva jugoslovanska državljanka dobila dovoljenje za izgradnjo teniškega centra v državi. Ameriški tisk je v tem razbral znamenja časa, za Mimo kot nosilko tega znamenja pa se je začela trnova pot med Scilo zavisti in Karibdo politično obarvane birokracije. Nekateri so bili mnenja, da ji v Zagrebu nagajajo, ker je Slovenka in na to je stavil tudi slovenski tisk. Toda s podobnimi, čeprav ne tako hudimi težavami se je Mima pozneje spopadala tudi doma, na Hrvaškem pa jih ima danes Iva Majoli. To napeljuje k sklepu, da je osnovna težava verjetno v tem, da je "bogate in slavne" lepo gledati po televiziji in jih imeti za "naše", ko se je treba postavljati pred tujci, a da bi ti svoji drugačnosti živeli tu, zraven nas?!
Za svoje zasluge je bila Mima Jaušovec odlikovana kot najboljša športnica Jugoslavije, dobila pa je tudi največje športno priznanje Republike Slovenije -Bloudkovo nagrado. Še pred časom je uspesno vodila mladinsko in žensko reprezentanco Slovenije.