Pred slabim letom in pol je v Maribor prišel mladi Hrvat Ante Kaleb. 21-letnik rojen v kraju Metković, ki ima veliko rokometno tradicijo, se je po neslavni zgodbi z velikim Zagrebom odločil za RK Maribor Branik, od koder pa se bo po prihodnji sezoni podal v najmočnejšo rokometno ligo na svetu. To je še ena potrditev kakovostnega dela v mariborskem prvoligašu.
V sezoni 2016/17 odhajaš k nemškemu prvoligašu TUS Lübeck 1893. To so zagotovo sanje vsakega mladega rokometaša?
Igranje v nemški bundesligi so sanje vsakega rokometaša. Upam, da sem odločil pravilno in da bom tudi tam napredoval in uspešno dvigoval kakovost svoje poti. Moja želja je, da Lübecke ne bo najvišja stopnica v moji karieri ter da mi uspe zaigrati v kakšnem še večjem in uspešnejšem bundesligašu.
Pred 15 meseci si prišel v Maribor in hitro našel svojo novo sredino. Meniš, da si se takrat pravilno odločil?
Igranje za Maribor je zagotovo moja najboljša poteza v dosedanjem življenju. Zelo sem hvaležen in srečen, da sem tukaj dobil priložnost. Tukaj imam takšne pogoje za delo in razvoj, da enostavno nimam besed. Po zelo slabi izkušnji z igranjem v Zagrebu, ko sem že razmišljal o prenehanju igranja rokometa, je prišel Maribor. Tega ne bom nikoli pozabil in za Dugim Selom je to zame drugi najljubši klub. Tako bo tudi ostalo za vedno.
Kako pa si se znašel v Mariboru? Sodeč po dobrih predstavah, kar dobro?
Od začetka sem imel malo težav, za nameček pa je ravno takrat zapadlo kar nekaj snega. To me je malo presenetilo, ampak sem se nato hitro znašel. Pol leta je bil tukaj Marino Marić, nato se je poškodbi vrnil Nikola Špelić, v klub je prišel tudi moj prijatelj iz otroštva Dominik Mišković. Zaradi tega mi je bilo precej lažje, saj smo se takoj povezali. Zdi se mi, da sedaj ko je prišel še Boris Denič da postajamo vse boljša »klapa«. Menim, da lahko v tej sezoni in pol naredimo še veliko, samo da se še malo bolj uigramo in postanemo še bolj kompaktni.
Zraven rokometa pa ti veliko pomeni tudi izobraževanje?
Študiram ekonomijo na zasebnem izobraževalnem centru Zagrebačka škola ekonomije i managementa. Želim si, da bi mi letos uspelo se vpisati v tretji letnik, čeprav imam še nekaj »starih dolgov«. Nekako načrtujem, da bi v tem letu in pol, koliko bom še igral v Mariboru, opravil vse izpite tretjega letnika in da nato zadnji letnik počasi dokončam v Nemčiji. Želim se razvijati tudi v tem smislu in velika želja mi je pridobiti to izobrazbo.
Kako pa uskladiš igranje vrhunskega rokometa in študij?
Moram priznati, da je težje kot sem pričakoval, toda če je volja se vse da. Ni se težko učiti, težje se je odpeljati na izpit v Zagreb. Po jutranjem treningu je še vedno dovolj časa za počitek in učenja, odvisno je tudi koliko se tudi sam znajdeš.
Kako pa kaj v privatnem življenju? Kaj je tvoja duševna«hrana«?
Svoj mir najdem ob družini, ki mi veliko pomeni. Tu je tudi dekle s katerim sva sedaj skupaj leto dni. Najlepši mi je čas preživet z družino, še posebej z nečakom Nikom. Zagotovo pogrešam Dugo Selo, očeta, sestro in vse sorodnike.
Verjamemo, da si komaj na začetku svoje bleščeče kariere, ampak vseeno se vidiš v rokometu tudi po aktivni karieri?
Moja pokojna mama nas je vzgojila v tem duhu, da ni šport vse in da si v prvi vrsti človek. Zato sem morda na igrišču tudi tako miren. Najprej nameravam končati študij in upam, da je pred mano še nekaj let igranja rokometa. Koliko opažam je trenerski posel precej naporen in vedno si z eno potovalko pripravljen na odhod. Bolj se vidim, da bi po končani igralski karieri našel neko zaposlitev. Kljub vsemu pa nikoli ne veš, morda po prenehanju igranja zahrepeniš po vlogi trenerja. Bomo videli.



, Vukovic i Sliskovic, Karacic i Duvnjak, Kopljar i Buntic + Gojun. Na golu Ivic i tko god, vjerojatno Alilovic ali nece vjerujem biti zacementiran kao kod Goluze.
















